Budizem

Buda je rekel: »Ne verjemi v nič samo zato, ker si o tem slišal; ne v tradicije, ker se prenašajo iz generacije v generacijo; v nobeno prepričanje, o katerem mnogi pripovedujejo in širijo govorice; v nobeno trditev, ki je zapisana v duhovnih besedilih: v nobeno stvar ne verjemi samo na podlagi avtoritete tvojih učiteljev in prednikov. Samo po temeljitem opazovanju in analiziranju in kadar boš ugotovil, da se karkoli sklada z razumom in doprinaša k dobremu in koristi enega in vseh, tedaj to sprejmi in ta nauk potrjuj s svojim življenjem.« (Kalama Sutta).

Bertrand Russell (1872-1970), znani filozof in matematik, ki je bil rimokatoliške vere, je zapisal: "Od vseh velikih religij v zgodovini imam najraje Budizem, še posebno v njegovi ortodoksni obliki, ker ima najmanjši delež preganjanja." Intelektualci Zahoda so si edini v prepričanju, da je Buda kot prvi v zgodovini sveta proglasil odrešitev človeštva, ki jo lahko vsak slehernik doseže sam zase in brez posrednikov že na tem svetu, za časa življenja, brez sleherne pomoči Boga ali bogov.

Budizem se od ostalih religij razlikuje, saj (i) ne verjame v Stvarnika ali Vsemogočnega Boga, ki je odgovoren za vsa naša dejanja, (ii) Budizem, v pravem smislu, ni religija, čeprav ga ljudje pogosto tako pojmujejo, saj ni verovanja v ali priznavanja višje nevidne avtoritete ali nadzorne sile, ampak le čustva in z njimi povezana moralnost, (iii) je moralna filozofija, ki si prizadeva za modrost in vedenje, pravične norme in zakone in za vse ostale dobrine in vrednote, povezane s tem.

V Budizmu ni potrebe po špekulacijah in ugibanje, kajti budizem je doktrina par excellence, ki vodi k pridobitvi Nibbane, ki prekine krog ponovnih rojstev oz. reinkarnacij. Sleherni Budist si prizadeva, da bi dosegel to stanje v tem ali vsaj v naslednjem življenju. Buda je največji človek, ki je kadar koli živel v tem našem svetu, s svojim brezmejnim sočutjem in absolutno ljubečo dobroto izstopa v celotni človeški zgodovini in njegova doktrina še vedno stoji nad ostalimi.

Budizem je edinstven tudi zato, ker zanika obstoj duše (ega). Buda je trdil, da je ideja duše namišljeno, lažno in neutemeljeno prepričanje, ki nima ustreznice v realnosti, marveč proizvaja škodljive misli, sebična poželenja, pohlep, navezanost, sovraštvo, zlonamernost, napuh, ponos, egoizem in druge nečastne, nečiste misli in težave. Na kratko, vse slabe stvari, ki jih izkusimo na svetu, je moč pripisati tem zmotnim prepričanjem. Duša je navadno razložena kot osnova življenja, poglavitna človekova identiteta oz. nesmrtna komponenta jaza.

V Budizmu ni pojma »greha«, kjer so dejanja označena zgolj kot pozitivna oz. zasluge ('kusala') ali negativna oz. napake ('akusala'). Greh je upor proti Bogu. Angleška beseda za greh (»sin«) izhaja iz latinskega korena 'sontis', kar pomeni »kriv«, kar razlagajo kot smrtni (neodpustljiv) greh ali mali (odpustljiv).

Po dogmatični teorije greh označuje namerno neposlušnost oz. neizpolnjevanje Božje volje, katero koli dejanje, ki je žaljivo oz. bogokletno ali bogokletno ali brezbožno govorjenje o Bogu. Budisti ne verjamejo v spoved (priznanje greha duhovniku) kot je predpisana v katoliški veri.

John Walter, ki je pisal o budistični predstavi o »grehu« oz. zlu, je zapisal, da se le-ta nekoliko razlikuje od rimokatoliške predstave greha. Za zlo z budističnega vidika šteje nevednost ali neumnost; za zlobnega človeka velja nevednež, ki si ne zasluži kazni ali prekletstva, marveč potrebuje izobrazbo, poduk. »Ta človek ni označen kot nekdo, ki krši božje zapovedi ali kot nekdo, ki mora prosjačiti za božjo milost in odpuščanje. Budizem ne verjame, da lahko človek ubeži posledicam svojih dejanj z molitvenimi poskusi barantanja z Bogom.

Med ustanovitelji svetovnih religij je Buda edini učitelj, ki ni nikdar trdil, da je prerok, utelešenje boga ali nadnaravno bitje, superiorno človeštvu. Bil je preprost in pristen mož, ki je svoje življenje v celoti posvetil svetosti, po rodu pa odličnik in princ iz klana Sakya, edini sin kralja Suddhodane iz starodavnega mesta Kapilavattu (današnja Piprawa na nepalski meji v S Indiji).

Princ Siddhartha Gautama, ki je doumel brezčutnost narave, se je z 29 leti odrekel svetu, ko je videl štiri preroška znamenja (bolnega moža, starega moža, truplo in puščavnika, ki je hodil vzdolž z umerjenimi koraki). Želel si je postati samotar, daleč od bremena mestnega življenja, da bi našel zdravilo za vse bolezni, s katerimi se srečuje človeštvo na svoji poti po samsari (krog ponovnih rojstev). Zapustil je mlado ženo in dojenčka Rahulo in se odpravil v gozd, kjer je izpolnil svojo dragoceno željo, da bi lahko nosil rumeno haljo in postal samotar z obrito glavo.

V času prinčevega rojstva je bila na pohodu velika duhovna revolucija, ko je mnogo mladih mož zapustilo svoje domove in se odločilo za asketsko življenje, posvečeno celibatu in svetosti. Samotar Siddhartha se je za šest let podvrgel razvnetemu pokoravanju svojima duhovnima učiteljema, učenjakoma Alari Kalami in Uddaki Ramaputri, ki sta slovela po svojih jasnovidnih sposobnostih, vendar ga njuni nauki niso zadovoljili. Zato ju je zapustil in sledil Srednji Poti (Majjhima Patipada'), ki je zavračala ekstreme 'attakilamatanuyoge' (samo-trpinčenja) in 'kamasukkhallikanuyoge' (samo-popustljivosti). Z neomajno vztrajnostjo in trudom je dosegel Razsvetljenje in s svojim uspehom razsvetlil ves svet.

Potem ko je dosegel Razsvetljenje, je imel svoje prvo predavanje petim asketom Dhammacakkappavattana Sutte. Naslovil jih je z besedami: »Odprite svoja ušesa, bhikkusi, našel sem rešitev od smrti. Učim vas. Pridigam postavo. če boste sledili mojim naukom, boste v kratkem času deležni tega, za kar so sinovi plemiških družin zapustili svoje domove in živeli brezdomno, ubožno, saj stremijo po tem, kar je najvišji cilj mojega duhovnega popotovanja. Vi boste že v tem življenju razumeli samo resnico in stali z njo iz oči v oči.«

Budizem je na splošno sprejet kot moralna filozofija, ki naj bi privedla človeštvo na pravo pot s pravilnim delovanjem in izogibanjem slabemu ravnanju. Sam Buda je označil svoj nauk kot globok in skrivnosten, sledil pa naj bi mu lahko vsak, ki je dovolj inteligenten, da ga doume. Svoje učence je učil, naj bodo sami sebi zavetje in naj nikoli ne iščejo zatočišča ali pomoči od kogar koli drugega. Učil, spodbujal in podpiral je vsakega posameznika k lastnemu razvoju, zagovarjal lastno emancipacijo, saj ima človek moč, da se osvobodi od vseh zemeljskih vezi s pomočjo osebnega truda in inteligence.

Buddha je svojo doktrino osnoval na Štirih Plemenitih Resnicah: trpljenje('dukkha'), vzrok za trpljenje ('samudaya'), propad trpljenja ('nirodha') in pot, ki vodi k prenehanju trpljenja ('magga'). Prvega je treba razumeti, drugega (poželenje) izkoreniniti, tretjega (Nibbano) uresničiti in četrtega (plemenito osemkratno pot) razviti. To je filozofija Bude, ki naj bi odrešila človeštvo od ponovnih rojstev oz. privedla do prenehanja nepretrganosti postajanja, t.j. 'Bhavanirodha' (doseg Nibbane).

Plemenita osemkratna pot, poznana tudi kot Srednja Pot, sestoji iz osmih faktorjev: pravo razumevanje, pravo misel, pravi govor, prava dejanja, pravo preživljanje, pravo obzirnost in pravo koncentracijo. Praktično je celoten Budin nauk, ki se mu je posvetil v svojih 45 letih služenja, v tem ali onem oziru povezan s to Potjo, ki jo je različnim ljudem ob različnih priložnostih razložil na različne načine, z različnimi besedami – glede na umski razvoj in sposobnost človeka, da bi vsakdo lahko doumel in sledil Budovemu nauku. V klasični terminologiji je to poznano kot 'Dukkhanirodhagaminipatipada ariyasacca'.

Ta Srednja Pot ni niti metafizična niti ritualistična pot, ne dogmatizem ne skepticizem, niti samopopustljivost niti samotrpinčenje, ne eksistencializem ne nihilizem, niti pesimizem ali optimizem, ampak pot do razsvetljenja kot sredstvo osvoboditve od trpljenja. Samo človek sam je odgovoren za svoje trpljenje in svoje užitke. Budizem je jasen, razumen in daje celovite odgovore na vsa pomembna področja in vprašanja o naših življenjih.

Teh osem faktorjev cilja k promoviranju in izpopolnjevanju treh poglavitnih aspektov budistične discipline: etična drža ('sila'), koncentracija ('samadhi') in modrost (panna').

Etična drža gradi na konceptu moralnosti s sočutjem do vseh bitij. Koncentracija pomeni zagotavljanje trdno oporo na poti moralnosti, kamor se aspirant poda v urjenju nadzora in kulture uma. Nad moralnostjo stoji modrost. Osnova Budizma je moralnost, modrost pa je njegov vrh. Gre za pravo razumevanje narave sveta v luči začasnosti ('anicca'), gorja ('dukkha') in brezdušnosti ('anatta').

Modrost vodi k stanje 'dhyane' (psihične zmožnosti), na splošno imenovane trans. Modrost pokriva zelo široko polje, ki obsega razumevanje, znanje in uvid, specifične za Budizem. Modrost, ki je sam vrh Budizma, je prvi faktor Plemenite osemkratne poti, eden od sedmih faktorjev Razsvetljenja, ena od štirih načinov dovršenosti, ena od petih moči ('pannabala') in ena od petih vodilnih zmožnosti ('panna indriya).

Najvišja moralnost je integrirana v sistem budistične misli; čeprav budizem dopušča svobodo misli in prepričanj, kot normo postavlja boj proti preganjanju in krutosti in priznava pravice živali. Alkohol, droge, opiati in vse, kar uničuje ubranost uma, ni odobravano. Budizem ne priznava kastnega sistema in priznava popolno enakopravnost oz. univerzalno bratstvo vseh ljudi.

Budizem z analiziranjem vsebine vsakega od verovanj kaže na zmote monoteizma, ateizma, fatalizma, nihilizma, agnosticizma, politeizma, materializma, senzualizma, asketskosti, spiritualizma in deizma.

Naj bodo vsa bitja srečna!